02/12/2023
Moje ime je Štefan, star sem 46 let. Imam Cerebralno paralizo. Že od rojstva sem na invalidskem vozičku. S prvim letom sem odšel od doma. Dali so me v predšolsko bolnišnico v Staro Goro pri Novi Gorici. Tam sem bil do svojega sedmega leta. Nato so me poslali v Vipavo. Tam je zavod in šola s prilogojenim programom. Z učenjem nisem imel težav, bil sem odličnjak. Mama se je že takrat trudila, da bi me prešolali v Kamnik v Zavod za invalidno mladino. Pa je bil takratni psiholog odločno proti, češ, da nisem sposoben slediti takšnemu tempu, in da je bolje zame, če ostanem v Vipavi. Kasneje se je izkazalo nasprotno. Po končani šoli v Vipavi sem šel v osnovno šolo v ZUIM Kamnik in uspešno zaključil osnovno in srednjo šolo. Po končanem šolanju sem bil sprejet v bivalno skupnost zveze Sonček v Ljubljani. Vpisal sem se tudi na fakulteto, pa je nisem končal. Sedaj sem zaposlen v varsveno delavnem centru Sonček v Ljubljani.
SANJE Can dreams come true?
Nekega dne grem na kavo v bližnji lokal. Gospodična, ki je tam stregla mi postreže s kavo in mi prižge cigaret. Ozrem se po lokalu in zagledam blodinko, ki je bila obrnjena tako da mi je kazala hrbet. Nisem si kaj, da je nisem spustil pogleda stren. Sedela je še z dvema, Ozre se proti meni in zgodilo se je, kot da bi strele švigale med najinimi pogledi. Nato spije in odide. Z gospodično sva se samo spogledala. Pred tem je bila pri meni vedeževalka. Šlogala mi je, da se mi bo nekaj lepega zgodilo. Mojemu asistentu pa je rekla, da če se bo preveč mešal, da zna na koncu ful trpeti, in da se zame na koncu vse lepo izteče. Pa se je začelo. Ščemenje po intimnih predelih. Asistent vedno bolj živčen v bistvu je bilo neznosno. Začel je provocirat in manipulirat z vsemi okoli sebe. Društvo YHD dobi kar naenkrat pisarno, pa prej sploh ni bilo govora o tem. Meni je stvar začela smrdeti po kraji in zaroti. No, da vam povem, kdo je bil tam na kavi, bila je Jose Stone. Meni se je že čudno zdelo, kaj tam počne, tudi če je turistka, je center ljubljane lepši in zanimivejši, kot en lokalni kafič. Padel sem v neko krizo, jokal sem ob gledanju video spotov. Začel sem ga pit, pa ni bilo nič bolje, vedno bol jezen sem postajal. Rekel sem si, da to ni vredu. Boljše bo, če kakšen žbe prižgem, pa se je izkazalo za dobro metodo. Blokade v možanih so popostile in ležje sem prebrodil krizo.
V zameno, da je YHD dobil pisarno in opremo, seveda po nezakoniti poti, saj ne rečem, da so oni krivi, lahko jim je kdo nakazal kot donacijo pa da bi mi oni nekaj denarja dali. Meni. Dobil nisem nič. Prvič, zmanjšali so mi asistenco na minimum, češ da itak nič ne delam. Kdo pa so oni, da lahko govorijo, kdo lahko ima več, kdo pa manj. Saj je asistenca plačana iz državnega proračuna. Drugič, vsak ki prejema asistenco plačuje nek prispevek ki je 70€ na mesec. To sem od začetka zavračal pa sem kasneje poravnal in naprej redno plačeval. Sedaj sem ostal, tudi brez tega. Njihovi argumenti so, da ne izpolnujem oveznosti, kar je laž. Kar na enkrat so si izmišljevali, da sm nesposoben voditi asisitenta, kar je laž. Veliko je od njih odvisno, kakšna bo prihodnost, ali pa naj najdejo krivca. Rad bi imel več asistence vsaj 3, takšen privilegij si pa zaslužim. Pa upam, da bom čim prej sprejet nazaj, da bom spet lahko normalno žvel. Želim si, da mi nebo treba poslušat starih pridig...
Ob srečanju z Jose Stone sem se začel spraševati kdo sem. Poskušal sem se spomnt vseh trenutkov, ki sem jih doživel oz. slišal. Vzel sem fotografije iz mamine škatle in jih nekaj objavil na spletni strani.
Prva zanimiva fotografija je ta- fotografiran sem s TITOM, potem sem ponos prejšne države. Kje so moji privilegiji kar naenkrat bi mi jih radi ukinili. In bi me radi preselili. Preselili bi me radi v drugo bivalno skupnost. Sedaj sem na Jakopičevi ulici, potem pa naj bi se preseli v Zupančičevo jamo, v blok brez balkona in možnosti samostojnega odhoda. Občutek imam da se zgodovina obrača. Kot je v rani mladosti bila krva socialna delavka, da se niso stvari obrnile tako kot naj bi se, saj je bila »podkupljena«, se mi zdi da je podobno sedaj, ko me hoče za vsako ceno preseliti. A ženska je trn v peti Plestenjakom. Mogoče se pa motim in se opravičujem v naprej. Kaj pa, če je Jan moj brat. Potem bodo ukinili rumeni tisk v Sloveniji. Pojem rad, rišem tud, o avtih ne bom govoril, vedno bi bil na cesti. Punce me imajo rade.
Nekega dne brskam po torrent straneh in potegnem dol pack slovenskih videospotov. Gledam jih in naletem na Vox – Samo Prijatelja. Gledam spot enkar, dvakrat, trikrat... gledam stokrat in vidim sebe. Spomnim se, da sem ga enkrat videl. Videl sem ga ko je nekdo poklical mamo in je prižgala tv in na njem je bil on. Pa takrat sem imel tudi eno krizo, nekaj smo okol dohterja hodil. Čemu Vox in jaz v njem, ki se v spanju obračam, pojma nimam. Sploh ne vem čemu. Verjetno je bil meni namenjen. Kot sem izvedel, je bila tudi neka tožba v zvezi z menoj in bila je celo dobljena, da nisem toliko star, kot sem v resnici. Vendar odškodnine nisem dobil. Vem da se je v ZUIMu v Kamnku nekaj govorilo o tem, vendar nič konkretnega. Takrat sem začel dobivat žepnino, iz fonda iz SPIZ-a, dodatek za pomoč in postrežbo. Mesečno sem prejemal 20.000,00 sit. O kakšni odškodnini ni bilo govora.
Spomnim se, da mi je oče pisal iz Amerike, s Floride. Naj bi bil bolan, tako so rekli. Kaj pa, če je Sanntana moj oče. Če poslušam njegovo glasbo, pa če povzamem vse, kar sem slišal. Da za denar ni bil nikoli problem in hvala bogu da sem pri Zvezi, da se lahko širijo in gradijo z denarjem, ki je bil namenjen meni. Potem sem »veleposestnik«. Ja res je lepo imeti tako bogate »sponzorje oz. donatorje«. Na vse ostalo bi nekateri radi kar pozabili. Važno, da se širimo in da zveza postaja vse večja. Kaj pa stare oblube? Upam da se niso pozabile in da so vsaj simbolično povpravljena krivica. Kdo je kriv, sploh ni pomemno. In ne bi rad iskal šivanke v senu. Rad bi le to, da bi imel 1500€ na mesec nekakšno rento plus odškodnino, ki jo je ZUIM zamolčal.
Zelo rad bi delal na televiziji, moja strast so slikanje, glasba in računalniki. Želim si nastopiti v Big Brotherju, da pokažem širni Slovenji, »da invalidi nismo ubogi«i Samo pogled je treba spremeniti. Rad bi srečal očeta. Pa tudi kakšen film bi rad posnel. Pa upam, da bodo zamolčali zlobni jeziki, o tem kdo krade oz. kdo se okorišča. Od Stare gore do Kamnika so inštitucije pobrale denar, ki je bil namenjen meni, zato je sedaj čas, da se stvar popravi.
Pa še to, upam, da bom lahko spoznal Jose Stone. Njej moram biti hvaležen, dobro jim je papricirala živlenje. Lahko da me še kdo čaka, pa nažalost nisem bog, zato me kar pocukaj za rokav.
