10/07/2026
Tisti, ki me poznajo bolj od blizu, bodo ob tej objavi verjetno nagnili glavo: on?! Tihi, zadržani, zamišljeni, tisti, ki na zabavi raje boža psa, kot dela small talk, on je stal pred petinštiridesetimi ljudmi in šest ur ni zaprl ust? 🤪
Velikokrat imamo občutek, da osebna rast stoji na mestu. Da cel čas, kot pravijo fantje v pesmi iz meni ljubega štajerskega benda, “bincamo temo”. Potem se enkrat ozreš nazaj, malo dlje in malo širše, in vidiš, da je vendarle nekam šlo. Kam natanko, ne ve nihče. In prav ta negotovost je hkrati najlepše in najbolj strašljivo, kar premoremo. Zato se mi zdi pošteno, da vsake toliko ustavimo konje, premislimo cilje in vrednote ter na novo naravnamo jadra.
To je zdaj tak moj trenutek. In ne, ne pišem tega, da bi se tolkel po prsih kot kralj džungle. Saj poznate tiste objave: “ponižno in počaščeno sporočam, da sem pravkar osvojil svet.” Hvala, ne. Pišem zato, ker vsak od nas v sebi nosi neko znanje, ki si ga ne upa deliti. Razlogov je veliko in vsak ima svojega. Moj je bil strah. Priznam, brez olepševanja.
Nihče ne ve vsega. Učenje se ne konča nikoli, ne glede na to, kje si in kaj počneš. Nekaj novega se naučiš praktično vsak dan, tehnologija pa ta interval krči na ure in minute. V kreativni industriji in povsod, kjer se premikajo meje mogočega, si na koncu pomagaš s čimerkoli. Tudi z umetno inteligenco, ki jo polovica ljudi občuduje, druga polovica pa se je boji, obe pa jo ravno zato premalo razumeta.
Ta delavnica je bila zame pravi ognjeni krst in priprava nanjo je bila kot, da se bliža konec sveta. Tolikšen obseg, toliko ljudi in tako malo časa za pripravo. Kot “one man band” moram poleg vsega zadovoljiti še svoje naročnike, kar je pogosto vse prej kot lahko. Pa je vseeno uspelo. Več kot petdeset slajdov, ducat primerov promptov, praktična uporaba in gradnja AI okolja, ki bo v pomoč marsikateremu sodobnemu podjetju. Če le sprejmejo dejstvo, da jih bo nekega dne, tako kot mene, na Facebooku dodala Sarah Connor.
Da je bila izkušnja tako lepa, so poskrbeli udeleženci. Vključili so se in ustvarili tisto sproščeno, a delovno vzdušje, brez katerega šest ur mine kot kazen. Ena od udeleženk, Maja, je pozneje ubesedila nekaj, česar sam iz odra ne vidiš, in mi s tem naredila lep dan. Njen zapis prilagam.
Pri vsem tem me ni najbolj ogrela pohvala, ampak ena njena vrstica: da jo je delavnica spodbudila, da o AI raziskuje naprej. To je namreč cela poanta. Nisem prišel povedat, da vem vse o AI, ker ne vem. Prišel sem pokazat, da se splača začeti, in da učenje od tam naprej ne neha.
Hvala tudi organizatorjem, RRA Podravje, ki so poskrbeli za Kulturni dom v Hočah, prijave, kavo, prigrizke in odlično kosilo.
Če v vsem tem iščete poanto, je tale. 👇
Če nosite v sebi znanje, ki si ga ne upate deliti, ker mislite, da niste dovolj dobri, ker vas je strah, ker “saj to vsak ve”… ne ve. In nekdo tam zunaj ravno to potrebuje slišati prav od vas. Ustavite konje. Naravnajte jadra. Pa pojdite.
